-
1 stage
I 1. [stei‹] noun(a raised platform especially for performing or acting on, eg in a theatre.) oder2. verb1) (to prepare and produce (a play etc) in a theatre etc: This play was first staged in 1928.) uprizoriti2) (to organize (an event etc): The protesters are planning to stage a demonstration.) pripraviti•- staging- stage direction
- stage fright
- stagehand
- stage manager
- stagestruck II [stei‹]1) (a period or step in the development of something: The plan is in its early stages; At this stage, we don't know how many survivors there are.) stopnja2) (part of a journey: The first stage of our journey will be the flight to Singapore.) etapa3) (a section of a bus route.) del avtobusne proge4) (a section of a rocket.) stopnja•* * *I [stéidž]noungradbeni (stavbni) oder; tribuna, podij; theatre oder, prizorišče, gledališče, figuratively dramska književnost (umetnost), igralski poklic; figuratively mesto dejavnosti (delovanja, bivanja), polje udejstvovanja, torišče; stadij, stopnja, faza, razdobje razvoja; stopnja (večstopne rakete); stojalo, mizica za mikroskop; American višina vodne gladine; history (poštna) etapna postaja, odsek ali del poti med dvema postajama, etapaby easy stages — v etapah, s pogostnimi presledkistages of appeal juridically instančna potstage whisper — igratčev šepet (na odru, da ga sliši občinstvo), figuratively šepet, ki se daleč slišistage loader mechanics platformni nakladalechanging stage — viseč gradbeni oder (npr. za pleskanje)to change horses at every stage history menjati konje na vsaki (poštni) etapni postajito go on the stage — iti h gledališču, postati igralecto put on the stage — postaviti na oder, uprizoritito quit the stage figuratively umakniti se s področja svoje dejavnostiII [stéidž]transitive verbpostaviti (dati) (igro) na gledališki oder, prirediti za oder; uprizoriti, inscenirati; figuratively pripraviti, prirediti za kaj; opremiti z odrom; technical obdati z odri; intransitive verb biti primeren za uprizoritev na gledališkem odru
См. также в других словарях:
slàb — slába o tudi ó prid., slábši (ȁ á) 1. ki ima negativne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: slab človek; v slabi družbi je začel popivati / imajo slabe namene; daje jim slab zgled; ima mnogo slabih lastnosti; ekspr. biti na slabi poti // ki ima … Slovar slovenskega knjižnega jezika